Če ne želimo nekoristno zapravljati časa — niti z lažnimi izgovori glede zunanjih težav v okolju, ki jih že od začetka krščanstva nikoli ni manjkalo — se moramo zavedati, da je Jezus Kristus na običajen način povezal učinkovitost našega delovanja z notranjim življenjem, da bi pritegnil tiste, ki nas obdajajo. Kristus je kot pogoj za učinkovitost apostolske aktivnosti postavil svetost; naj se popravim, naše prizadevanje za zvestobo, ker na zemlji ne bomo nikoli sveti. Videti je neverjetno, toda Bog in ljudje potrebujejo našo zvestobo brez izgovorov, brez olepševanj, zvestobo, ki gre do skrajnosti, brez povprečnosti in brez izmikanja, v polnosti krščanske poklicanosti, ki jo moramo privzeti in prizadevno uresničevati.

Morda bo kdo od vas pomislil, da merim izključno na skupino izbranih ljudi. Ne varajte se tako zlahka ob nagibu strahopetnosti ali udobja. Ravno nasprotno, začutíte božjo nujnost po tem, da bi vsakdo bil drugi Kristus, ipse Christus, Kristus sam; na kratko povedano, nujnost, da naše ravnanje poteka v skladu z zahtevami vere, saj svetost, za katero si moramo prizadevati, ni drugorazredna svetost: ta ne obstaja. (Božji prijatelji, 5-6)