V čem so osebne prelature podobne in v čem različne od škofij, redov in gibanj?

Dobro je upoštevati, da so vse cerkvene ustanove, katere koli narave, deležne istega življenja in cilja ene Cerkve. Zato so vse poklicane, da živijo v istem cerkvenem občestvu in imajo vzajemne odnose.

Tako osebne prelature kot škofije so skupnosti vernikov hierarhične narave. Škofije so delne cerkve in vključujejo vse vernike na določenem ozemlju. Osebne prelature živijo in delujejo znotraj ene ali več škofij, s katerimi v dopolnilnem odnosu sodelujejo preko izpolnjevanja svojih specifičnih cerkvenih ciljev.

Znotraj Cerkve morejo verniki tvoriti oblike, ki imajo značilnosti združenja in opravljajo cerkvene dejavnosti z različnimi cilji, brez da bi bile to skupnosti hierarhične narave, kot so škofije in prelature. Nekatere, kot na primer bratovščine ali usmiljena združenja, za svoje člane ne predvidevajo specifične poklicanosti.

Druge pa predpostavljajo poklicanost, po kateri postane človek deležen določene karizme. Redovi in redovniške kongregacije združujejo vernike, ki po nagibu določene karizme s svojim življenjem in apostolskim delovanjem dajejo javno in uradno pričevanje radikalnosti Evangelija.

Gibanja so asociativne oblike karizmatičnega izvora, ki vključujejo vernike vseh vrst, posebno pa laiške vernike, ki živijo v svetu in med seboj vzpostavljajo vezi bratstva in apostolata, povezanega z njihovo karizmo.