Po enem letu neuspešnega iskanja zaposlitve mi je svakinja predlagala, naj se obrnem na priprošnjo bl. Álvara. Odločila sem se, da stvar popolnoma prepustim v njegove roke, da bi bila prepričana, da uslugo dolgujem samo njemu. Poleg tega sem se obvezala, da od tistega trenutka ne bom več kritizirala Opus Dei.
MINILO JE ŠE ENO LETO BREZ ENEGA SAMEGA RAZGOVORA ZA SLUŽBO, VENDAR SEM ŠE NAPREJ VZTRAJALA.
Dobila sem podobico blaženega Álvara del Portilla in jo pritrdila na volan v svojem avtomobilu, da bi se vsako jutro spomnila, da mu priporočim svojo prošnjo. Tako je minilo še eno leto brez enega samega razgovora za službo, vendar sem še naprej vztrajala.
Nekega dne mi je prišlo na misel, da vprašam neko prijateljico, ali pozna koga na univerzi, ki bi mi lahko pomagal. Vse ostalo je bilo zelo enostavno: nekaj tednov zatem sem začela s ciklom razgovorov in ta mesec bom imela prvo obletnico na tem delovnem mestu. Moram reči, da je bilo to srečno leto. Spoznala sem sijajne ljudi. Čutim, da sem prišla tja, kjer sem si želela biti, in da sem prejela dve uslugi na en mah.
TA USLUGA JE GOTOVO MAJHNA V PRIMERJAVI Z DRUGIMI, A V MOJEM ŽIVLJENJU JE POMENILA OSEBNO IN DUHOVNO PREOBRAZBO.
Tista podobica blaženega Álvara, že nekoliko zbledela od sonca, se še vedno nahaja na volanu mojega avtomobila. Vsako jutro me spominja, da hodim po njegovi zaslugi na delo z velikim veseljem.
Ta usluga je gotovo majhna v primerjavi z drugimi, a v mojem življenju je pomenila osebno in duhovno preobrazbo.
Bog daj, da bi bilo to pričevanje v korist pri njegovi kanonizaciji.