Fernando Ocáriz. ­­– Podelil sem mu bolniško maziljenje in prejel ga je z veseljem … Kmalu zatem je umrl: umirjeno, takšno je bilo vedno tudi njegovo življenje, življenje služenja, predanosti drugim. Naši občutki so v tem trenutku boleči, pa tudi vedri, saj je odšel v nebesa dober človek in vemo, da nam bo od tam pomagal. Kot je znano je živel ob dveh svetnikih: mnogo let ob sv. Jožefmariju, potem pa ob blaženem Álvaru del Portillu. Od njiju se je naučil biti zelo zvest Cerkvi: ljubiti Cerkev, papeža in duše. Vedno me je presenečala njegova zmožnost, da je bil vsem na razpolago, da je poslušal, da se mu ni mudilo pri pogovoru, celo pri pogovoru z mimoidočimi. Bil je zvest duhovnik in škof, dober, blizu vsem ljudem.

V. ­– Več kot 20 let je vodil Opus Dei. Kakšno zapuščino je dal Opus Dei in tudi Cerkvi?

O. – Zvestobo duhu, ki ga je prejel od svetega Jožefmarija. Bil je njegov drugi naslednik in vedno je v mislih nosil zvestobo duhu, ki ga je prejel. Zvestobo, ki ni bila mehanično ponavljanje, kajti, rečeno z besedami ustanovitelja samega, pomembno je, da se ohrani jedro, duh: načini govorjenja in ravnanja se s časom spreminjajo, ostane pa zvestoba duhu. V njem je bilo moč odkriti resničnost tistega ukaza, ki smo ga prejeli vsi kristjani: biti zvesti Duhu in istočasno odprti za novosti.

V. – Gotovo je prelat Echevarría zelo dobro poznal sv. Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in Frančiška. Kaj nam lahko poveste o njegovem odnosu do papežev?

O. – Po eni strani je vladala velika ljubezen do papeža – do vsakega izmed njih! – in globok čut za zvestobo, kajti to, kar za vse katolike je in mora biti zvestoba Kristusu in Cerkvi, je neločljivo od zvestobe Kristusovemu namestniku, vrhovnemu Pastirju Cerkve: papežu. Kadar je bil na sprejemu pri svetem očetu, je vselej občutil globoko veselje in ganjenost.