Mariano Fazio se je rodil v Buenos Airesu 25. aprila 1960. Diplomiral je iz zgodovine na Univerzi v Buenos Airesu in opravil doktorat iz filozofije na Papeški univerzi sv. Križa v Rimu. Duhovniško posvečenje je po rokah sv. Janeza Pavla II. prejel leta 1991, potem ko je sedem let delal v Ekvadorju kot profesor filozofije in prava ter kot kolumnist pri časopisu El Telégrafo.

V letih 1996 do 2002 je bil prvi dekan Fakultete za institucionalno komuniciranje na Papeški univerzi sv. Križa v Rimu, od leta 2002 do 2008 pa je bil rektor te univerze. V tem obdobju je bil izvoljen tudi za predsednika Konference rektorjev rimskih papeških univerz.

Leta 2007 je bil imenovan za izvedenca na 5. splošni konferenci škofov Latinske Amerike in Karibov (Aparecida, Brazilija). Tam je imel priložnost srečati tedanjega nadškofa Jorgea Maria Bergoglia.

Nekaj mesecev zatem se je znova preselil na ameriško celino. Bil je vikar Opus Dei v Argentini, Paragvaju in Boliviji. Decembra 2014 ga je takratni prelat, msgr. Javier Echevarría, imenoval za generalnega vikarja; to funkcijo opravlja še naprej, potem ko je januarja 2017 sveti oče za prelata Opus Dei imenoval msgr. Fernanda Ocáriza.

Goji različne kulturne in filozofske interese. Je, na primer, član Argentinskega Chestertonovega društva in Ekvadorske akademije za zgodovino. Objavil je več kot 20 knjig o moderni družbi in procesih sekularizacije, med katerimi izstopajo Zgodovina sodobne zgodovine, Zgodovina moderne zgodovine, Zgodovina sodobnih idej. Med njegovimi deli najdemo tudi biografske orise, kot so Papež Frančišek. Njegova misel; Sv. Janez XXIII.; Bl. Pavel VI.Vodenje izhajajoč iz trpljenja ali Od Benedikta XV. do Benedikta XVI.