Objave o bližnji kanonizaciji blaženih Janeza Pavla II. in Janeza XXIII. ter o prihodnji beatifikaciji častitljivega Álvara del Portilla so razlog za globoko veselje in predstavljajo posrečeno sovpadanje. Odločitev papeža Frančiška vzbuja globoko zahvalo Bogu.

Blaženi Janez Pavel II. se je z neutrudno velikodušnostjo iztrošil v služenju človeštvu. Približal nas je Bogu s svojim bogatim učiteljstvom: z besedo, s pisanjem, s podobami in s številnimi gestami, ki so prekipevale od sporočilnosti. Vse njegovo življenje se je opiralo na notranje zedinjenje z Jezusom Kristusom: dovolj je bilo videti, kako je molil, da bi razumeli plodovitost njegovega služenja.

Janez Pavel II. in Janez XXIII. sta resnično bila očeta, ki sta bila blizu vsem vernikom, Cerkvi in konkretno, to lahko potrdim, tudi temu delu Cerkve, ki se imenuje Prelatura Opus Dei. Mislim, da so ob njiju milijoni ljudi občutili, da so papeževi “ljubljeni otroci”.

Msgr. Álvaro del Portillo je bil za svetega Jožefmarija velika opora, za Janeza Pavla II. pa nadvse zvesti sodelavec. Imel sem priložnost slišati od številnih cerkvenih dostojanstvenikov in od laikov iz mnogih držav, koliko dobrega jim je doprinesel ta zvesti duhovnik; vsi so si edini v eni trditvi: da ga je bilo lahko imeti rad, da je bilo lahko zaupati njegovim nasvetom, ker so odsevali iskreno duhovniško zanimanje za duše.

Cerkev je msgr. Álvara del Portilla opisala kot “človeka globoke dobrote in priljudnosti, zmožnega dušam predajati mir in vedrost”. V tem veselem trenutku se obračam k priprošnji tega dobrega in zvestega služabnika in ga prosim, naj se od njega “nalezemo” njegove vdanosti Bogu, Cerkvi, papežu, svetemu Jožefmariju, prijateljem; naj pridobimo njegovo družbeno občutljivost, ki se je pokazala v spodbujanju številnih iniciativ za pomoč najbolj potrebnim po vsem svetu; naj nam izprosi njegovo ljubezen do družine in njegovo strastno ljubezen do duhovništva, kakor tudi njegovo nežno in preprosto pobožnost, ki je vsebovala izrazit marijanski poudarek.