Kje in kako se je rodil Jezus?

Izmed evangelistov nam Matej in Luka pravita, da se je Jezus rodil v Betlehemu. Matej ne določi točnega kraja, Luka pa nam pove, da ga je Marija, potem ko je rodila sina, »položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7).

Beseda »jasli« nakazuje na to, da so v prostoru, v katerem se je rodil Jezus, skrbeli za živino. Luka govori tudi, da bo otrok v jaslih znamenje pastirjem, da se je tam rodil Odrešenik (Lk 2,12.16). Grška beseda, ki jo uporabi za

»prenočišče«, je katályma. Beseda označuje prostorno sobo v hišah, ki je lahko služila kot dnevna soba ali soba za goste. V novi zavezi jo zasledimo še dvakrat (Lk 22,11 in Mr 14,14), in sicer označuje sobo, v kateri je Jezus s svojimi učenci daroval zadnjo večerjo. Evangelist je s svojimi besedami verjetno hotel poudariti, da kraj ni dopuščal, da bi dogodek ohranili v zasebnosti. Justin (Dialog s Trifonom 78) trdi, da se je rodil v votlini, in enako pripovedujejo tudi Origen (Contra Celso 1,51) ter apokrifni evangeliji (Jakobov Protoevangelij 20; Arabski evangelij otroštva 2; Evangelij po Tomažu, 13).

Cerkveno izročilo je že zelo zgodaj preneslo nadnaravni značaj Jezusovega rojstva. Sveti Ignacij Antiohijski (okrog leta 100) to potrdi: »[P]restolonasledniku tega sveta sta bila Marijina brezmadežnost in porod prikrita, tako kot tudi Gospodova smrt. Tri čudežne skrivnosti, opravljene v Božji tišini« (Ad Ephesios 19,1). Konec 2. stol. sv. Irenej omeni, da je bil porod brez bolečin (Demonstratio Evangelica 54), in Klement iz Aleksandrije, zdaj že v povezavi z apokrifnimi besedili, potrdi, da je bilo Jezusovo rojstvo deviško (Stromata 7,16). V besedilu iz 4. stol., ki ga pripisujejo sv. Gregorju Taumaturgu, je jasno izrečeno: »[K]o se je rodil (Kristus), je ohranil prsi in deviškost brezmadežne, da bi bila presenetljiva narava tega rojstva za nas znamenje velike skrivnosti« (Pitra, »Analecta Sacra«, IV, 391). Starejši apokrifni evangeliji kljub svojemu nenavadnemu značaju ohranjajo ljudska izročila, ki se ujemajo z navedenimi pričanji. Salomonove Ode (Oda 19), Izaijev vnebohod (14. pogl.), Jakobov protoevangelij (20.-21. pogl.) in Psevdo-Matejev evangelij (13. pogl.) pripovedujejo, kako je bilo Jezusovo rojstvo odeto v čudežen značaj.

Vsa pričanja odražajo izročilo vere, ki ga je sprejel cerkveni nauk in ki potrjuje, da je bila Marija devica pred rojstvom, med rojstvom in po rojstvu: »Poglobitev vere v deviško materinstvo je Cerkev vodilo v priznanje resnične in večne deviškosti Marije (prim. DS 427) celo pri rojstvu Sina učlovečenega Boga (prim. DS 291; 294; 442; 503; 571; 1880). Kristusovo rojstvo ‘še zdaleč ni pomanjšalo njene deviške celovitosti, temveč jo je blagoslovilo’ (LG 57). Cerkveno bogoslužje Marijo slavi kot ‘Aeiparthenos’, ‘vedno Devico’« (prim. LG 52) (Katekizem katoliške Cerkve, št. 499).

Bibliografija: Katekizem katoliške Cerkve, Družina, Ljubljana 2008; J. GONZÁLEZ ECHEGARAY, Arqueología y evangelios, Verbo Divino, Estella 1994; S. MUÑOZ IGLESIAS, Los evangelios de la infancia, BAC, Madrid 1990; F. VARO, Rabí Jesús de Nazaret, BAC, Madrid 2005.

J. Chapa

Copyright © Ediciones Rialp S. A.