Olivia pripoveduje: “Sredi avgusta nas je poklical prijatelj duhovnik in nam povedal o težki situaciji, ki jo preživlja na stotine iraških kristjanov, ki so se zatekli v Erbil, glavno mesto Kurdistana. Iskal je družino, ki bi jih sprejela v Franciji. Ti kristjani so morali zbežati ponoči in pustiti vse, kar so imeli."
Bassan, Raghad in njuni trije otroci so zapustili mesto Karakoš blizu Mosula, kjer se je zbirala največja iraška krščanska skupnost. Džihadisti iz Islamske države so zavzeli Karakoš. Več deset tisoč ljudi tiste regije je moralo pobegniti pred nasiljem.
Kaldejski patriarh Louis Sako je povedal, da je zaradi nasilja pobegnilo več kot 100 tisoč kristjanov, in v mestih, ki so v rokah džihadistov, “so zasedli cerkve in odstranili križe".
Karakoš je bilo v celoti krščansko mesto med Mosulom, najpomembnejšim mestom pod oblastjo Islamske države v Iraku, in Erbilom, glavnim mestom avtonomne regije Kurdistan.
“Položaj je bil tragičen," nadaljuje Olivia, “in bili smo resnično ganjeni ob tem klicu na pomoč. Čutili smo se solidarne do naših bratov, ki so krščeni tako kot mi in preganjani zaradi svoje vere. Čez noč so se znašli v popolnem pomanjkanju."
“Vseeno pa moram priznati, da sva bila tudi malo zadržana do tega, da bi koga sprejela: imava sedem otrok in hiša ni ravno ogromna … Ocenila sva razloge za in proti in bilo je jasno, da bo to vplivalo na naše udobje."
“Naš prijatelj duhovnik je iskal rešitev za sprejem devetih družin. Medtem ko sva se midva še odločala, so pri mojem tastu že sprejeli eno skupino. Ko sva videla to družino, sva pomislila: 'Ne moreva več oklevati.' Najina najstarejša otroka, ki imata 15 in 14 let, sta naju spodbudila k sprejetju. 'Lahko jim naredimo prostor,' sta rekla, 'lahko si drugače uredimo hišo in poiščemo pomoč.'"
Spričo urgentne situacije je Francija omogočila dodelitev azila vzhodnim kristjanom. Administrativni postopki so bili preprosti. “Pustolovščina je za zdaj nekaj izrednega. Bassam in Raghad sta kmalu zatem prišla skupaj s svojimi tremi otroki na podlagi našega poroštva pri konzulatu."
“V hiši smo zanje pripravili nekaj sob in naredili načrt za naše skupno življenje. Oni seveda ne govorijo francosko, na srečo pa je bil Bassamov oče učitelj angleščine v Iraku in tako smo se lahko sporazumeli."
“Prišli so neko soboto, ki je ne bom nikoli pozabila. Vsi smo bili zelo ganjeni. Čutili smo, da smo jim zelo blizu, da smo zedinjeni po krstu. Velikokrat se postavim v njihov položaj in vidim, da je normalno, da prejmeš pomoč."
“Čez nekaj dni so otroci začeli hoditi v šolo. Bili so lepo sprejeti in sedaj so povsem vključeni. Zakonca Bassam in Raghad se učita francoščine in počasi sta si organizirala življenje. Z možem si pogosto ponavljava, da sva zelo srečna, da sva jih sprejela, in ponosna, da sva s to gesto svoje otroke veliko naučila."
“Polagoma se prijateljstvo med družinama utrjuje. Med seboj si delimo veliko trenutkov: obroke, prevoz v šolo, nakupovanje. Otroci se dobro razumejo in se igrajo skupaj."
“Bassam in Raghad si zelo želita, da bi se vključila v življenje v Franciji in si našla delo. Ker živita pri francoski družini, je zanje asimilacija francoske kulture lažja."
Naše življenje poteka zelo dobro po zaslugi njihove izredne rahločutnosti. Nikdar ni bilo slišati pritoževanja in kadar pride do drobnih težav, nama duh Opus Dei — katerega člana sva moj mož in jaz — pomaga poiskati božjo voljo v nevšečnostih običajnega življenja in tako ohranjava dobro notranje razpoloženje. Hvala Bogu si dve družini delita isto veselje."