»Dve poglavitni temi: ženske in duhovniki.« Tako je govoril sv. Jožefmarija leta 1940. Ker je klic k svetosti univerzalen, mu je Bog 14. februarja 1930 in nato 1943 pokazal, da je Opus Dei namenjen vsem.
14. februar 1930, odlomek iz življenjepisa Ustanovitelj Opus Dei:
[Ko je sv. Jožefmarija 2. oktobra 1928 po božjem navdihu ustanovil Opus Dei], ni videl niti konkretnih dogodkov niti zgodovinskih podrobnosti, marveč bistveno jedro božjega sporočila. Si je mogoče zamisliti, da bi v takšnih okoliščinah, ob odporu do ustanavljanja česarkoli novega in brez praktičnih razsvetljenj o naslednjih ustanovitvenih korakih, pričel vključevati v ta podvig ženske? Imel je — po osebnem mnenju — vsaj lastno idejo, jasno in odločno: ženske niso bile poklicane k sodelovanju pri tej organizaciji.
Gospod pa je kmalu popravil ta omejevalni kriterij.
“Minilo je nekaj časa,” piše v svojih Zasebnih zapiskih, “14. februarja sem maševal v kapeli ostarele markize Onteiro, matere gospe Luz Casanova, ki sem ji nudil duhovno oskrbo, ko sem bil kaplan Zavetišča. Med mašo, takoj po obhajilu: celotno žensko Delo! Ne morem reči, da sem videl, sem pa razumsko do potankosti dojel, kakšna mora biti ženska sekcija Opus Dei. Zahvalil sem se, kasneje pa sem šel v spovednico k patru Sánchezu. Poslušal me je in mi dejal: to je prav tako od Boga kot ostalo.”
Tistega 14. februarja je z razumom dojel sporočilo v zvezi z ženskami: nekaj, kar je bilo implicitno že v splošnem videnju 2. oktobra. S tem je bilo konec kolebanj in raziskovanja o podobnih ustanovah: “V svojih katarinah sem si zabeležil dogodek in datum: 14. feb. 1930. Kasneje sem na datum pozabil in pustil, da mineva čas, in nikdar več mi ni prišlo na misel — v moji lažni ponižnosti (v duhu udobja, šlo je za strah pred bojem) —, da bi bil vojaček v bojnih vrstah: potrebno je bilo nekaj ustanoviti na novo, brez kakršnegakoli dvoma.”
14. februar 1943, odlomek iz življenjepisa Ustanovitelj Opus Dei:
Zgodaj zjutraj 14. februarja 1943 je šel Jožefmarija obhajat mašo v hišo njegovih hčera na ulici Jorge Manrique. Te so maši sledile pobožno in zbrano; duhovnik pa je bil pri sveti daritvi zatopljen v Boga.
Takoj po koncu maše je vzel svojo žepno agendo in na strani nedelja 14. februar, sv. Valentin zapisal:
“V hiši za dekleta, pri sv. maši: Societas Sacerdotalis Sanctae Crucis”; nato je napravil majhno risbo (obliko kroga, v njegovi notranjosti pa križ).
Po zahvali po maši je šel v drugo nadstropje, prosil za kos papirja in se zaprl v majhno sprejemnico, medtem ko so ga njegove hčere čakale v veži.
“Čez nekaj minut,” pripoveduje Encarnita, “se je znova pojavil v veži vidno ganjen. — Glejte — nam je rekel in nam pokazal majhen kos papirja, na katerega je narisal krožnico, v njej pa križ v posebnem razmerju —, to bo pečat Dela. Pečat, ne grb — nam je pojasnil —, Opus Dei nima grba. To predstavlja svet, in v osrčje sveta postavljen križ.”
Naslednji dan je šel Jožefmarija v El Escorial, nedaleč od Madrida, kjer so se Álvaro del Portillo, José María Hernández Garnica in José Luis Múzquiz pripravljali na izpite iz teologije. Z veliko sramežljivostjo z njegove strani je moral Álvaru del Portillu povedati o milosti, ki jo je dan poprej prejel od Gospoda med mašo: cerkvenopravna rešitev za duhovnike Dela, ime družbe, ki naj jo vzpostavi, in celo pečat.
