Opus Dei

Kristjan gleda na življenje z veseljem, ker obstaja rešitev za vse, tudi za njegove lastne pomanjkljivosti. Tako kot v zgodbi o izgubljenem sinu, je naše življenje dnevno vračanje v Očetovo hišo.

Neka žena je svetega Jožefmarija vprašala, kako pomagati otrokom, ki so že našli poklicanost v svojem življenju. Takole odgovarja svetnik.

Pri založbi Ognjišče je izšla še ena izmed knjig svetega Jožefmarija.

Če hočeš nekoga ljubiti, moraš biti z njim, se z njim pogovarjati, se skupaj smejati in trpeti, kadar ni druge pomoči. Tako je treba ravnati z Jezusom, ki mu je sv. Jožefmarija govoril: “Verujem v Te, upam v Te, ljubim Te, lačen sem tvojega prijateljstva …”

Sv. Jožefmarija pravi, da je “sreča v nebesih namenjena tistim, ki znajo biti srečni na zemlji.” Toda v čem je sreča? Kako bo v nebesih? “Nebesa so … ljubezen,” odgovarja svetnik na tem posnetku.

Otroci občasno povzročajo skrbi. Sveti Jožefmarija s pomočjo anekdot iz lastne družine pojasnjuje, da je včasih dovolj, če otroke razumemo in jim zaupamo.

Sv. Jožefmarija na neko vprašanje odgovarja, da Gospod blagoslavlja “vse službe, ki jih opravljaš, če kakšno izmed njih opustiš zato, da bi se posvečal glavni službi, svojim otrokom.”

“Smrt kristjanu ne povzroča težav, ker ga ponese v božje roke,” pravi sv. Jožefmarija.

“Zakonsko ljubezen blagoslavljam obema svojima duhovniškima rokama,” je govoril sv. Jožefmarija. Zakoncem je priporočal, naj se prerekajo le malo in naj se to vselej konča z odpuščanjem in objemom.

“Ko boste vi odšli …” so nekoč vprašali svetega Jožefmarija, “kaj želite, da se nam vtisne v srce?” Svetnikov odgovor je bil takojšen: “Da ste bratje in sestre vsem ljudem. Sejalci miru in veselja!”